Regulirane marže Petrola. Past ali priložnost za vlagatelje?

Ceno goriva Petrolu delno določa vlada, ne trg. Kako ta regulacija sploh deluje in kako to vpliva na vlagatelja? V tem članku preverim ali je regulacija tveganje ali priložnost. Razložim zakaj je regulacija skrita konkurenčna prednost in preverim dve tožbi, ki ju je Petrol vložil proti državi. Kot vedno gre za moje osebno mnenje, ne finančni nasvet, smatrajte članek kot izhodišče za lastno raziskavo.

Slovenija in Hrvaška spadata med redke evropske države, ki regulirajo maloprodajo naftnih derivatov. Regulacija ne pomeni da vlada neposredno predpiše ceno goriva na črpalki. Regulirana je trgovska marža (znesek, ki ga trgovec doda k nabavni ceni) in najvišja dovoljena maloprodajna cena. Uredba o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov tako s pomočjo formule (nabavna cena + fiksna marža + nadomestila) določi zgorno mejo maloprodajne cene. Distributerji lahko prodajajo po tej ceni ali ceneje, v praksi pa prodajajo tik ob zgornji meji.

Pred junijem 2026 je najvišja dovoljena marža znašala približno 9,83 centa na liter za dizel, 9,94 centa na liter za NMB-95 in 8 centov na liter za kurilno olje. Z uredbo, ki je začela veljati 16. junija 2026, jo je vlada dvignila na enotnih 11,5 centa na liter za vse tri derivate. Nabavna komponenta cene se je vse do marca 2026 prilagajala svetovnim cenam s 14-dnevnim zamikom. Ko so se svetovne cene naftnih derivatov gibale počasi, ta zamik praktično ni bil pomemben. Petrol je prodajal po ceni, ki je z majhnim odstopanjem sledila stroškom, marža pa je bila edina spremenljivka, ki jo je dejansko nadzoroval.

Marža je določena v 13. členu Uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov. Uredba v 1. členu izrecno izvzema bencinske servise na avtocestah in hitrih cestah. Regulacija velja samo za običajno cestno omrežje, na avtocestah lahko Petrol in konkurenti ceno oblikujejo prosto.

Problem nastane, ko se nabavne cene na trgu premaknejo hitro. Takrat mora Petrol nekaj dni ali tednov prodajati po stari, prenizki nabavni ceni, medtem ko goriva dejansko kupuje po novi, višji ceni. Marža, ki je v mirnih razmerah varen, predvidljiv vir dobička, se v takem trenutku spremeni v negativno maržo. Ne zato, ker bi vlada znižala dovoljeni pribitek, ampak ker zamik v formuli začasno izniči njegov smisel.

Marca 2026 so se geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu zaostrile, cene energentov na svetovnih trgih pa so hitro narasle. Slovenski potrošniki so, pričakujoč podražitve, sunkovito povečali nakupe goriva. Količinska prodaja je marca skočila za 39% glede na običajno raven.

Zaradi 14-dnevnega zamika regulacije je Petrol ta dodatni volumen prodajal po cenah, ki niso pokrivale takratnih, že višjih nabavnih stroškov. Rezultat: 27.5 mio EUR izgube (EBIT) v marcu, samo pri prodaji naftnih derivatov v Sloveniji.

Vlada se je odzvala z Uredbo o spremembah uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 107/26 z dne 23. 3. 2026), ki je začela veljati 31. marca 2026. Cena se od takrat prilagaja 7-dnevnemu povprečju namesto 14-dnevnemu zamiku. Petrol je ukrep pozdravil kot izboljšavo, a še vedno zahteva dnevno prilagajanje.

Škoda se v številkah vleče skozi celo prvo polovico leta. Marčevsko izgubo ni moglo v celoti nadomestiti niti boljše poslovanje v drugem četrtletju, ko je EBITDA znašal 90.8 mio EUR, 12.4 mio EUR več kot v enakem lanskem četrtletju.

Prihodki so rasli predvsem zaradi višjih cen energentov, ne zaradi boljšega posla. Stroški poslovanja so presegli plan za 9.5 mio EUR, zaradi višjih logističnih stroškov in uravnavanje plač z inflacijo. Investicije so bile 43% pod planom. Petrol krivi za to regulacijo cen, ta omejuje razvojni potencial družbe. Strošek regulacije, ki se ne vidi v izkazu poslovnega izida je torej tudi manj denarja za obnovo obstoječe mreže in energetski prehod.

Zanimivo je, da bonitetna hiša S&P Global Ratings te krize ni brala kot strukturni problem. 26. marca, sredi najhujšega meseca, je Petrolu potrdila oceno BBB-/A-3 in obete izboljšala iz stabilnih na pozitivne. Marčevski šok je bil torej interpretiran kot enkraten dogodek, ne kot znak, da je s podjetjem nekaj narobe.